Ali so čistokrvni dirkalni konji "(ne) vzrejeni do smrti?

Kontakt Avtor

Vzpon čistokrvnih

Plodnokrvni konj je bil ustanovljen v Angliji v začetku 1600-ih s križanjem arabskih žrebcev, ki so jih v Anglijo uvažali z avtohtonimi lahkimi kobili (Binns, 2012; Thiruvenkadan, 2008). Populacija ustanoviteljev je bila majhna, vsi sedanji angleški in ameriški samci iz čistokrvnih pramenov so se vrstili vsaj do enega od treh žrebcev, bajerke Turke, arabščine Darleyja in arabščine Godolphina (Binns, 2012). Byerly Turk dosegel Anglijo leta 1689, sledil je Darley Arabian okoli leta 1705, nato pa Godolphin Arabian okoli leta 1729 (Thiruvenkadan, 2008). Za primerjavo je bilo ugotovljenih približno 70 ustanovnih kobil (Binns, 2012). Vsakega konja v rodovniškem rodovniku je mogoče zaslediti vsaj do enega od teh 70 kobil (imenovanih Royal Mares) in tudi do vsaj enega od treh žrebcev: Matchem, vnuk Arabic Godolphin; Herod, pra-praunun bajraškega Turka; in Eclipse, vnuk Darleyja Arabiana (Thiruvenkadan, 2008). Glede na raziskavo Cunningham (2001), 95% vseh moških pramenov sledi nazaj v Eclipse. Prvo snemanje Thoroughbreds v Angliji je bilo narejeno leta 1791 kot Splošna študijska knjiga, prvi zvezek pa je izšel leta 1793 in doživel revizije v 1803, 1808, 1827, 1858 in 1891 (Thiruvenkadan, 2008). Rodovniška knjiga zdaj vsebuje okoli 500.000 konjev in jo vzdržujejo registri Thoroughbred po vsem svetu (Binns, 2012). Praznokrvna pasma ima lahko najstarejši zabeleženi rodovnik za katero koli domačo živalsko populacijo in je ena najdragocenejših živali na svetu (Bailey, 1998).

Globokobrod je ena najbolj prilagodljivih pasem in je oblikoval tudi napredek številnih drugih lahkih pasem konj. Ploščarji se v glavnem uporabljajo kot dirkaški konji, vendar se uporabljajo tudi v različnih disciplinah, kot so skakanje lova, dresura, tridnevne prireditve, polo, delovno govedo in drugo (Thiruvenkadan, 2008). Praznokrvni so bili vzrejeni za hitrost na dolgih razdaljah, saj dirke običajno sestojijo iz razdalje od šestih furlonov (3/4 milje) do 1, 5 milje (Thiruvenkadan, 2008). Današnji prašniki so običajno visoki 15, 1 do 16, 2 roke in tehtajo od lahkih 900 kilogramov do ogromnih 1200 kilogramov (Thiruvenkadan, 2008). Globokokrvni žrebeti, rojeni na severni polobli, prvega januarja tehnično postanejo leto starejši, tisti, ki so rojeni na južni polobli, pa dopolnijo leto starosti 1. julija in 1. avgusta; ti umetni datumi so bili ustvarjeni za omogočanje standardizacije starostnih skupin za dirkaške namene (Thiruvenkadan, 2008).

Po podatkih o rodovnikih do 30 ustanovnih staležev čistokrvni konji trenutno prispevajo k skoraj 80% rodovnikov k modernim potomcem (Cunningham, 2001). V tem smislu je res, da se je pasma v bistvu začela inbred. Vendar ta ocena ne upošteva števila kakršnih koli dodatnih kobil, ki so bile vnesene v plemensko populacijo, ko je globokomorski uradno postal mednarodna pasma, prav tako pa ne upošteva potomcev prašnikov iz Anglije, ki so bili križani z neobrobnimi kobilami v Angliji ZDA, Avstralija in druge države v 1800-ih letih (Bailey, 1998). Kljub temu ima pasma očitno zelo ozko genetsko podlago, zato bi lahko varno sumili na zelo omejeno gensko variacijo znotraj pasme in težave z neplodnostjo, povezane z inbreedingom.

Populacija pasme Thoroughbred je trenutno po vsem svetu ocenjena na več kot 300.000 (Cunningham, 2001). Ker je plemenska populacija učinkovito zaprta, se povečuje zaskrbljenost zaradi potencialne izgube genske variacije. Številne študije so pokazale pomembne učinke križanja na atletsko in reproduktivno kondicijo pasme, druge pa niso (Mahon, 1982; Cunningham, 2001). Ne glede na to, ali ima pasma trenutno škodljive učinke križanja ali ne, še vedno obstaja zaskrbljenost, da nenehno zmanjševanje genskega baze čistokrvcev omejuje genetski napredek tako pri športnih kot reproduktivnih lastnostih in prispeva k morebitni večji pogostosti dednih bolezni ( Cunningham, 2001).

Ne glede na to, ali ima pasma trenutno škodljive učinke križanja ali ne, še vedno obstaja zaskrbljenost, da nenehno zmanjševanje genskega baze čistokrvnih živali omejuje genetski napredek tako pri športnih kot reproduktivnih zmogljivostih in prispeva k morebitni pogostejši pogostosti dednih bolezni.

Dokazi

Od leta 2001 naj bi bilo 78% alel v populaciji globokomorskega porekla izpeljanih iz 30 konjskih ustanov (od tega 27 moških), 10 samic ustanoviteljic predstavlja 72% rodov mater, en sam žrebec pa 95% očetovskih rodov (Cunningham, 2001). Na podlagi podatkov o beljakovinskih polimorfizmih, ki izvirajo iz predhodne analize starševstva iz iste študije, je bil povprečni koeficient križanja na podlagi rodovniških rodovnikov 12, 5%, zaradi česar je pasma najbolj rojena pasma, ki se je analizirala doslej (Cunningham, 2001). Ugotovljeno je bilo, da se je v zadnjih 40 letih povečal čistokrvni inbreeding, statistika r = 0, 24 in P <0, 001 pa je bila bistveno pomembna, čeprav nekoliko šibka povezava med rojstnim letom vsakega konja in njihovimi koeficienti inbreeding (Binns, 2011). V isti študiji je bilo ugotovljeno, da se večina koeficientov inbreeding koeficientov zgodi po letu 1996 in se ujema tudi z uvedbo večjega števila prevlek med zgornjim žrebcem (Binns, 2011).

V rodovniški analizi populacije Thoroughbred na Madžarskem je bilo ugotovljeno, da je bilo več kot 94% od 3.043 dirkalnih konj, preučenih med letoma 1998 in 2010, zmerno do znatno inbred, s povprečnim koeficientom križanja za celotno populacijo 9, 58% (Bokor, 2012). Ta študija je tudi ugotovila, da se je od leta 1998 do 2008 stopnja križanja povečala za 0, 3%, kar je napovedovalo nadaljnje povečanje stopenj inbridov (Bokor, 2012). Učinkovita populacija je bila v zadnjih 30 generacijah nad 100, kar kaže, da se genetska raznolikost ni zmanjšala na raven, v kateri je bila dolgotrajna plemenska selekcija nemogoča, ampak se ji je mogoče izogniti (Bokor, 2012). Analiza DNK populacije v Črni gori v Bolgariji je pokazala negativne stopnje inbreedinga v populaciji, kar kaže na popolno pomanjkanje heterozygote v populaciji, vendar indeks križanja kaže, da je genetska diferenciacija populacije še vedno zmerna (Vlaeva, 2015). Rezultati študije genske raznolikosti populacije pasme v Bosni in Hercegovini kažejo, da izguba genetske raznovrstnosti na sedanjo populacijo ni bistveno vplivala, kar kaže na ohranitev zmerno visokih ravni genske spremenljivosti znotraj teh populacij (Rukavina, 2016) .

Študija dirkaških praporedov na Irskem leta 1988 ni pokazala znatnega povečanja časa zmage na dirkah med letoma 1952-1977, čeprav dokazi ne kažejo, da je bil ta neuspeh izboljšan zaradi povečanih koeficientov križanja ali nezadostne genske variacije (Gaffney, 1988). Vendar pa je študija 217 dirkaških prašičkov primerjala čas zmagov in križancev na Japonskem v zadnjih 60 letih in pokazala koeficiente križanja 6, 43 +/- 9, 17% in znatno zmanjšanje zmagovalnih časov, povezanih s povečanimi koeficienti križanja (Amano, 2006) . Vendar pa je ista študija pokazala tudi, da so v povprečju mlajša starost na prvi dirki in upad dolžine dirkaške kariere (s 3, 6 leta v poznih 40-ih na samo 1, 4 leta od leta 2006) prav tako ugotovili, da sovpadata s povečanimi koeficienti križanja (Amano, 2006). Kljub temu pa je poznejša študija pokazala, da se zmagovalni časi dirkalnih konj kot celota po vsem svetu v zadnjih 40 letih niso bistveno izboljšale, izboljšave v dirkalnih časih pa so se začele planotirati, saj je manjše število žrebcev začelo pokrivati ​​večje število kobil na plemenski sezoni (Thiruvenkadan, 2009).

Študija dednosti za sindrom privezovanja trdoživih konjskih konjev iz leta 2005 je ugotovila zmerno povezavo med povečanimi koeficienti inbridiranja in razširjenostjo sindroma vezanja pri dirkalnih konjih (Oki, 2005). Podobna kohortna študija leta 2008 ugotovili, da je tudi dednost poškodb površinske digitalne fleksorne tetive pri Thoroughbreds zmerna, in nakazoval je, da bi lahko ustrezne rejske prakse in molekularno genetski pristopi koristili za zmanjšanje razširjenosti poškodb SDFT na dirkališču (Oki, 2008). Zanimivo je, da je leta 2006 raziskava o vplivu cenzuriranih podatkov na dednost v industriji dirkačev v tretjih vrstah ugotovila, da so bile prejšnje ocene genetske dednosti za lastnosti, ki določajo dolgo življenjsko dobo in konformacijo, zaradi cenzure slabo uspešnih navzdol od 10-25% navzdol živali, kar kaže na to, da so prejšnje in potencialno sedanje ocene genetske dednosti podcenjene in bolj razširjene kot poročajo (Burns, 2006).

Leta 1982 je raziskava o razmerju med križanjem in plodnostjo kopriv na Irskem ugotovila, da čeprav je nižja rodnost povezana s povečanimi koeficienti inbridiranja, učinki niso bili statistično pomembni in je parjenje bližnjih sorodnikov dovolj redko, da ne postane pomemben vir genske variacije (Mahon). Študija reproduktivne učinkovitosti 1393 temeljnih kobil v kobilarnah v regiji Newmarket v Veliki Britaniji v letu 2002 je zabeležila minimalna izboljšanja stopenj kobiranja kobil v 15 letih (s 77% leta 1983 na 82, 7% leta 1998), vendar je trdila, da splošna stopnja odpovedi brejosti pri kobilah Newmarket še vedno ostaja visoka in velika škoda za razmnoževalno industrijo, pri čemer opažamo znatno zmanjšanje števila žrebcev, ki pokrivajo znatno večje število kobil na plemensko sezono v zadnjih nekaj desetletjih (Morris). Čeprav se je stopnja brejosti kolobarskih kobil izboljšala do te mere, da je bilo 94, 8% kobil (1084 od 1144) potrjeno nosečih v nekem obdobju gnezditvene sezone v zadnjih 35 letih, se pojavijo tudi visoke stopnje izgube zarodkov, tako da se stopnja žrebe od le 82, 7% (946 od 1144) je bilo ugotovljeno v isti študiji (Binns, 2012). Primerjave med stopnjami žrebe kopriv s kobilami z različnimi stopnjami inbreedinga v poznejši študiji na svetovni ravni kažejo, da se je stopnja plodnosti kobile zmanjšala za 7% za vsakih 10% povečanja koeficientov inbreeding (Thiruvenkadan, 2009).

Na podlagi podatkov o beljakovinskih polimorfizmih, ki izvirajo iz predhodne analize starševstva iz iste študije, je bil povprečni koeficient križanja na podlagi rodovniških rodovnikov 12, 5%, zaradi česar je pasma najbolj rojena pasma za analizo doslej.

Pomen današnje industrije

Ugotovljeno je bilo, da ima povečan inbreeding neželene učinke na splošno uspešnost mnogih pasem konj. Morda je najbolj razširjen znak, da je pasma ogrožena zaradi visokih stopenj inbreedinga, je reproduktivna depresija (Binns, 2012). Menijo, da je to posledica povečanega deleža zarodkov, ki so homozigotni za smrtonosne recesivne alele (Binns, 2012). Težko je ugotoviti, ali se takšne posledice dejansko pojavljajo pri čistokrvnih konjih zaradi napredovanja novih veterinarskih reproduktivnih praks, kot sta uporaba hormonov za induciranje estrusa in ovulacije, ki bi lahko prikrile kakršne koli škodljive učinke inbreedinga (Binns, 2012). Zaradi teh praks se je povečala stopnja nosečnosti; vendar so opazili tudi zmanjšanje uspešnega krčenja (ali povečanje izgube nosečnosti) (Binns, 2012). Te izgube so skladne z reproduktivno depresijo, čeprav ni dokazano, da jo povzroča.

Razmnoževalna industrija Čistokrven se je v zadnjih 40 letih drastično spremenila, s ponovnim poudarkom na proizvodnji enoletnic, ki bodo na dražbi prinesli čim več denarja, namesto prejšnjega cilja izdelave vrhunskih dirkalnih konj (Binns, 2012). Zaradi tega se je močno spremenil število razpoložljivih plemenskih žrebcev in večje povečanje povpraševanja po žrebetih, ki so jih razmnožili priljubljeni žrebci, zaradi premika komercialnih pritiskov (Binns, 2012). Pred skoraj pol stoletja je povprečni žrebec v eni rejski sezoni pokril največ 40 kobil v primerjavi s številnimi današnjimi žrebci, ki lahko v eni sezoni pokrijejo skoraj 200 kobil (Binns, 2012). Te spremembe zmanjšujejo velikost plemenske populacije, omejujejo gensko variacijo in posledično povečajo inbreeding sčasoma.

Nedavne študije o genetiki današnjih Thoroughbreds odkrivajo, da si te živali postajajo še bolj gensko podobne, kar ustvarja verjetno negotove razmere za celotno pasmo (Gibbons, 2014). Ker vse manj žrebcev vse več žrebe žrebe, nekateri veterinarji začenjajo razmišljati, da inženiring škoduje čistokrvnih živali. Hkrati so težki časi v industriji dirk še zmanjšali skupno število novih žrebetov, ki se vsako leto registrirajo, od 51.000 žreb v letu 1986 do padlih na 23.000 v letu 2013 (Gibbons, 2014). Ti trendi delujejo skupaj, da sinergijsko krčijo genski bazen pasme z vedno večjo hitrostjo.

Vrhunski sodobni čistokrvni žrebci zahtevajo konja, ki so odvisne od njihove hitrosti na razdalji proge, njihovega skupnega zaslužka in od tega, kako uspešni so žrebeti (Gibbons, 2014). Ta sistem je hitrost in vzdržljivost pasme dobro uravnotežil vse do osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se korenine za žrebce, kot je severni plesalec, zvišale na milijon dolarjev, letniki pa so se na dražbi začeli prodajati za kar 13 milijonov dolarjev (Gibbons, 2014). Ta apel na visoke dolarske konje je privedel do komercialnega premika k novi vrsti žrebca, imenovanem "žrebci", ki se odpelje v druge države na plemensko sezono (Gibbons, 2014). Na ta način se nekateri žrebci na žrebcih lahko razmnožijo s 300 do 400 kobilami na leto, kar je močno nasprotje do 40 kobil na leto, večina žrebcev zajetih pred 50 leti (Gibbons, 2014). Glede na študijo na Animal Genetics, to ustvarja neke vrste učinek "Genghis Khan", kjer le nekaj žrebcev prevladuje v genskem skladu in učinkovito ustvarja genetski monopol (Binns, 2012).

Carrie Finno, veterinarka na kalifornijski univerzi v Davisu, so Thoroughbreds "tako prirojena, da so kot čistokrvni psi" (Gibbons, 2014). Doktor Doug Antczak, veterinarski imunolog, ki je specializiran za kopitarje na univerzi Cornell, je dodal, da so "Ploščarji skoraj kot kloni v primerjavi z drugimi pasmami" (Gibbons, 2014).

Po Finnovem mnenju bi lahko zaradi nastale genske preobremenjenosti pasma postala ranljiva za nastajajoče okužbe in večja verjetnost, da bodo obdržali gene, ki jih nagibajo k določenim boleznim, težavam s plodnostjo, telesnimi malformacijami in drugimi boleznimi pogoji (Gibbons, 2014). Nekateri raziskovalci te pomisleke zavračajo in trdijo, da je vzreja zaradi uspešnosti tem konjem onemogočila dedovanje uničujočih genetskih bolezni, saj bolne ali pokvarjene živali ne morejo biti dovolj dobre za dirkanje in jih zato ne vnesejo v plemensko lopo (Gibbons, 2014). Drugi vzreditelji trdijo, da je pri čistokrvnih vrstah manj recesivnih bolezni kot pri kateri koli drugi pasmi kopitarjev, vendar Finno predlaga, da financiranje raziskav na to temo še ni dosegljivo, da bi našli ustrezne gene. "Vsi vedo, da so rojeni. Vprašanje je, kaj bodo storili s tem? «Pravi (Gibbons, 2014).

"Vsi vedo, da so rojeni. Vprašanje je, kaj bodo storili v zvezi s tem? "

Carrie Finno, kalifornijska univerza v Davisu

Vidni učinki

Kakšne očitne učinke križanja lahko, če sploh, opazimo pri sodobnih praznikih? Današnje čistokrvne živali so v povprečju skoraj dve roki (8 centimetrov) višje od prvotnih ustanoviteljskih pragozdarjev iz 1750-ih, imajo večje mišice, uravnotežene na tanjših nogah, in manjša kopita, kar ima za posledico izjemno težke živali, katerih manjše kosti so bolj verjetno, da se bodo zlomile pri velike hitrosti (Thiruvenkadan, 2008; Gibbons, 2014). Leta 2006 je zmagovalec Barbaro v Kentucky Derbyju, ki je dirkal v kočih Preakness, med dirko Preakness Stakes utrpel uničujoče zlome zadnjih okončin (Binns, 2012). Kljub dragim prizadevanjem, da bi rešili njegovo življenje, je bilo treba žrebca na koncu evtanazirati zaradi zapletov in laminitisa, ki je posledica zlomov (Binns, 2012). Leta 2008 se je obetavni filmi Eight Belles potegnil na drugo mesto v derbiju v Kentuckyju z obema zlomljenima sprednjim nogama in ga je bilo treba evtanazirati takoj na progi (Binns, 2012). To sta bila samo dva primera številnih razčlenitev, ki sta se zgodila na tiru, vendar sta ta razčlenitev dveh visoko dolarskih konj tako blizu skupaj in o katerih pričajo milijoni gledalcev, spodbudila naslove v virih, kot sta Washington Post in LA Times, zastavlja vprašanje, ali je pasma Thoroughbred "(ne) vzrejena do smrti" (Binns, 2012).

Ko se je inbriding povečal, se posamezni čistokrvni začenjajo na bistveno manj dirkah in se upokojijo bistveno prej, če ga primerjamo s predniki, ki so dirkali pred 40 leti, kar je spodbudilo razširjena ugibanja, da pasma postaja vse bolj neokuhana (Binns, 2012, Gibbons, 2014). Stalna veterinarka dr. Jeanne Bowers iz Harris Farms v Coalingi v Kaliforniji, kjer je bil odmoljen in vzgojen kalifornijski krom, pravi, da ga je videla v celoti - čistokrvniki, ki zlomijo kosti na sklepih, kar povzroči prezgodnji artritis; konji, katerih pljuča med tekom krvavijo; konji, ki »srkajo« in se borijo zaradi dihanja zaradi zožitve dihalnih poti; žrebice, ki se rodijo z boleznimi dihal (Gibbons, 2014). Pravi tudi, da so od tega, kar je videla, neplodnost in izgube žrebe zaradi križanja postali "velikanski" problem pri čistokrvnih živalih (Gibbons, 2014).

Poškodba Barbaro, vložki vrhuncev 2006

Osem Bellesov, ki so se v Kentuckyju Derbyju 134 lomili

Sklep?

Glede na splošne rezultate zgornjih raziskav je pasma glodavcev, če je zmerna, doživela neke vrste negativne posledice zaradi nenehne rodove inbreedinga. Ker je dirkalna panoga v trenutnem stanju in donosnost sedanjih rejskih praks, rejci nimajo veliko spodbude, da bi ustavili svoj prispevek k tej naraščajoči težavi. Do nedavnega genetika dirkalnih konj ni bila ravno običajna tema, ki se je odražala v raziskovalnih laboratorijih. Vendar bi nedavni razvoj novih molekularnih orodij lahko dal nov vpogled v to problematiko (Bailey, 1998). Rejci po vsem svetu so začeli uporabljati genetiko za testiranje enoletnic za določen "hitrostni gen", ki so ga pred nekaj leti odkrili ekipa na University College Dublin in predsednik družbe Equinome (Gibbons, 2014). Verjame se, da ta gen določa razlike v razvoju mišic pri kopitarjih in ga lahko uporabimo za oceno, ali bo konj šprinter ali tekač na daljavo (Gibbons, 2014). Vendar bodo vzreditelji te podatke uporabili za vzrejo bolj zdravih konj ali samo tistih, ki bodo najprej prečkali ciljno črto?

Priporočil avtor

Konjični konj: Veterinarski priročnik

Zelo informativen priročnik, ki ga je enostavno prebrati, ki sem ga prebral med raziskovanjem tega članka, da bi lažje razumel temo. Priporočam ga vsem veterinarjem, ki jih zanima industrija konjskih dirk.

Kupi zdaj

Reference

Amano, S., Kobayashi, S. (2006). Študija o učinkih inbridiranja in obdobjih dirkanja pri čistokrvnem plemenu konj. Meiji Univ., Kawasaki, Kanagawa (Japonska) Kmetijska šola.

Bailey, E. (1998). Kvote za hitre gene. Genome Research, 8: 569-571. doi: 10.1101 / gr.8.6.569

Binns, MM, Boehler, DA, Bailey, E., Lear, TL, Cardwell, JM in Lambert, DH (2012). Inbreeding v kozorogu. Živalska genetika, 43: 340–342. doi: 10.1111 / j.1365-2052.2011.02259.x

Bokor, A., Jónás, D., Ducro, B., Nagy, I., Bokor, J., Szabari, M. (2013). Rodovna analiza populacije madžarskega prazničnega prebivalstva. Živinoreja, 151 (1): 1–10.

Burns, EM, Enns, RM, Garrick DJ (2006). Vpliv simuliranih cenzurnih podatkov na ocene trajnosti dolgoživosti v industriji dirkačev. Genetika in molekularne raziskave, 5 (1): 7–15.

Cunningham EP, Dooley JJ, Splan RK, Bradley DG (2001). Mikrosatelitska raznolikost, povezanost z rodovniki in prispevki ustanoviteljskih rodov do čistokrvnih konj. Animal Genetics, 32 (6): 360–364. doi: 10.1046 / j.1365-2052.2001.00785.x

Gaffney, B., Cunningham, EP (1988). Ocena genetskega trenda v dirkalnih zmogljivostih čistokrvnih konjev. Narava, 332: 722-724. doi: 10.1038 / 332722a0 \

Gibbons, A. (2014). Dirke za katastrofe? Znanost, 344 (6189): 1213-1214.
doi: 10.1126 / znanost.344.6189.1213

Mahon, GAT, Cunningham, EP (1982). Inbreeding in dedovanje plodnosti v kokoši. Znanost o živinoreji, 9: 743–754.

Morris, LHA, Allen, WR (2002). Reproduktivna učinkovitost intenzivno vodenih kobilicnih kobil v Newmarketu. Veterinar za kopitarje, 34: 51-60. doi: 10.2746 / 042516402776181222

Oki, H., Miyake, T., Kasashima, Y. in Sasaki, Y. (2008). Ocena uporabnosti za površinsko poškodbo tetive digitalnega fleksorja z vzorčenjem Gibbsa v rahloregi konjski konj. Časopis za rejo živali in genetiko, 125: 413-416. doi: 10.1111 / j.1439-0388.2008.00758.x

Oki, H., Miyake, T., Hasegawa, T. in Sasaki, Y. (2005). Ocena vzorčnosti za sindrom zavezovanja pri konjušničnem konju z Gibbsovim vzorčenjem. Journal of Animal Breeding and Genetics, 122: 289–293. doi: 10.1111 / j.1439-0388.2005.00539.x

Rukavina, D .; Hasanbašić, D .; Ramić, J .; Zahirović, A .; Ajanović, A .; Beganović, K .; Durmić-Pašić, A .; Kalamujić, B .; Pojskić, N. (2016). Genska raznolikost populacije čistokrvnih konj iz Bosne in Hercegovine na podlagi 17 mikrosatelitskih markerjev. Japonski vestnik veterinarskih raziskav, 64 (3): 215–220.

Sairanen, J., Nivola, K., Katila, T., Virtala, A.-M. in Ojala, M. (2009). Učinki križanja in drugih genetskih komponent na plodnost kopitarjev. Žival, 3 (12): 1662-1672. doi: 10.1017 / S1751731109990553.

Thiruvenkadan, AK, Kandasamy, N., Panneerselvam, S. (2008) Dedovanje dirkalnih zmogljivosti čistokrvnih konj. Živinoreja, 121 (2-3): 308–326.

Vlaeva1, R., Lukanova, N. (2015). DNK mikrosatelitska analiza populacije čistokrvnih konj v Bolgariji: genska razmerja med proučevanimi Sireline. Trakia Journal of Sciences, 1: 83–87. doi: 10.15547 / tjs.2015.01.011